Kaj o duhovih pravi filozofija? (1. del)
Kaj so duhovi? Oziroma, mogoče bi se bilo bolje vprašati, kdo so duhovi? Toda, če začnem vprašanje z “kdo”, predpostavljam, da so duhovi ljudje, a kolikor vemo iz mitologije in pravljic, duhovi niso enostavno ljudje. A kljub vsemu, ko govorimo o njih, duhovi pridobijo določeno osebnost, predvsem v pripovedih sorodnikov in bližnjih, katerih drage osebe so preminule onstran. Raziskovanje za pričujoči prispevek sem začel s pomočjo vstavljanja enostavnih iskalnih gesel v Google. Zadetki, ki so se največkrat prikazali, so bili teološke ali mistične narave, večinoma pripovedi o njihovih zemeljskih manifestacijah, (ne)posrednih izkušnjah ljudi z njimi, in tako dalje. Kar me je presenetilo, je bil znatni manjko materiala in literature, ki bi se objekta (ali subjekta) lotevala resno s filozofskega in teoretskega vidika, tako kot se filozofija in teorija lotevata ostalih družbenih in para-družbenih pojavov. Pomanjkanje sistematične in analitske obravnave pojava duhov ne bi smelo biti toliko presenetljivo, ko pa znanost duhov ne priznava kot tematike vredne obravnave, vsaj ne izven okvira otroških pravljic in grozljivk.
Medtem ko se imam za agnostičnega ateista, bi kljub vsemu želel prepoznati, zakaj je bilo do sedaj vprašanje o duhovih po večini omejeno na področje religije in razlage posmrtnega življenja oziroma na področje mističnega. Razlog leži v tem, da so duhovi del sfere mističnega, nezemeljskega sveta, in bodo vedno del mističnega, torej nečesa, kar ni dostopno našim mentalnim sposobnostim razumevanja in racionaliziranja. Duhovi niso del tega, kar v psihoanalizi razumemo kot simbolični svet, sveta človeštva, saj ne govorijo jezika in ne vidijo sveta na način, kot so ga bili mogoče, ko so bili prisotni med nami v telesni obliki, zmožni govoriti in čutiti. Tudi ničesar ne obžalujejo, niso žalostni, niti niso razočarani. Na tej točki moram morebiti biti bolj pazljiv. Morebiti bi bilo potrebno konceptualno razlikovati med duhovi in dušami: morda so duhovi tisti, ki ostanejo na tem svetu in se pojavljajo (samo) izbrancem, ter duše tiste, ki so zapustile ta svet in od katerih ostajajo le še spomini.
Draga bralka/bralec, verjetno se oba strinjava, da je težko doumeti takšno (in arbitrarno) razlikovanje, ki sem ga postavil – če sploh obstaja kakšen razlog, da razlikujemo med zgornjima pojmoma (in mislim, da razlog je) – kakor tudi tranzicijo med dvema fazama, in da ti dve kategoriji mogoče sploh nista ločeni. Mogoče je določenim dušam v določenih okoliščinah in na različnih stopnjah dovoljeno ostati na tem svetu ali se prikazati bližnjim. In s slednjim se že pojavita dve misli: 1.) Če duše potrebujejo dovoljenje za vrnitev nazaj v zemeljski svet, kdo ali kaj odobri to dovoljenje? Ali je mogoče odvisno od duš samih, kako ravnajo? 2.) Pred kratkim sem gledal intervju z Jacquesom Derridajem na Youtube-u, kjer je med drugim vprašan, ali verjame v duhove. V videu (naletel sem še na tegale) se zvito izogne osrednjemu vprašanju in napelje debato na koncept fantazme, ki se pojavlja kot literarni motiv, Kafkova fantazma, ter kako je v Freudovi psihoanalizi fantazma nič drugega kot zavestno ali podzavestno ponotranjenje spomina, idealizacija tistih, ki so nas zapustili in ki se poigravajo z našim umom. V drugem videu Derrida navede dva freudovska psihoanalista, Nicholasa Abrahama in Mario Torok, ki sta zasnovala teorijo o duhovih, temelječo na Freudovem pojmovanju žalovanja.
V drugem delu prispevka bom pobližje pogledal pričujočo teorijo duhov ter poizvedel, ali je psihoanaliza pravi naslov za razumevanje mističnega, v našem primeru duhov, ali bi bilo morebiti bolje pristopiti do vprašanja s katerega drugega teoretskega pristopa.
Alen Toplišek
1 Notes/ Hide
- monahmobius liked this
- refleksije posted this