Evropa ‘drugih’
»Evropa je norišnica civilizacije in hiperintelektualizama. Njena kriza je samo ena: kriza človečanstva«.
Srečko Kosovel, Evropejec, na začetku 20. stoletja
Vsak s svojim Kosovelom v potnih dlaneh, jaz z lucidno-poetičnimi mislimi zapisanimi v svojem in Kosovelovem maternem jeziku in moj prijatelj z Integrali v kastiljski različici, ritmično usmerjava korak po širokih avenijah. Za spremembo od vsakodnevnega hitenja z ene točke na drugo brez posebnega cilja, iščoč kvečjemu zavetje pred samo od sebe utrujeno Evropo, ki je v Madridu doma podobno kot v Ljubljani. Ob čudenju intelektu in etosu mladega slovenskega poeta, ki intenzitete ne izgubi niti s prevodom v tuji jezik in v njemu tuj prihodnji čas, poiščeva zatočišče v blodnjaku neskončne lepote, bolje znanem kot muzeju Reina Sofia. Časi in kraji se prepletejo in postanejo manj pomembni, ko vsak oklepajoč svojo knjižico nemo obstojiva pred platnom Picassove Guernice, grozeče lepem in za steno velikem opominu na kri, ki se je prelila na španski zemlji in evropskem kontinentu 20. stoletja. Grozljive figure in apel k miru, ki vejejo s slikarskega platna, me ob aktualni finančni in identitetni krizi Evrope pripravijo k razmišljanju o zgodovinski dediščini Evrope 21. stoletja. O prihodnosti, ki se bo zagotovo zgodila, četudi se po desetletjih ali stoletjih iluzije trajnega napredka zdaj zdi radikalno negotova.
Zgodovina evropskega kontinenta je zgodovina kultur, civilizacij in ideologij, ki so se miroljubno srečevale, se prepletale, a tudi nemalokrat in s tragičnimi posledicami za evropske in svetovne generacije zapletle v konflikt in kaos, kakor ga je z oljem in čopičem na platno prenesel Pablo Picasso. Evropa, ki se želi videti kot neizčrpna in samorasla zibelka civiliziranosti, intelektualizma, človeškega in materialnega napredka je bila venomer tudi Evropa ‘drugega’. Že res, da so se na evropskem kontinentu rodili univerzalizmi, ki so se kot civilizacijski dosežki proslavili in prenašali v druga okolja, vendar so bili ti spočeti ob prevečkrat zamolčani aktivni prisotnosti in na škodo notranjih in zunanjih 'drugih’. Deveti maj, dan zmage nad nacizmom in fašizmom, ki ga po desetletju članstva v EU poznamo bolj kot dan Evrope, obuja spomin na težo poskusa dokončnega obračuna s telesom in dušo 'drugega’. Na fizično, kulturno in ideološko purifikacijo, seme katere je vzklilo tako naglo in uspešno, da je bil oboroženim spopadom pridodan pridevnik svetovni.
Najbolj paradoksalno pri vojnah, ki so z brutalnostjo omadeževale Evropo prve polovice 20. stoletja ter večino njih poprej in poslej, je, da je bil ta obračun z 'drugim’ pravzaprav obračun s samim sabo. Še težje pa je sprejeti, da je 'drugi’ prisoten v pozitivni dediščini t.i. moderne Evrope demokratičnega miru, da je drugi v bistvu tvoj 'jaz’. Na kaj ciljamo s tem zagonetnim poigravanjem z idejo 'drugega’ in sebe? Kakor ugotavlja Obrad Savić v svojem eseju z odkritim apelom h konceptualni dekonstrukciji Evrope, je potrebno preteklost in sedanjost Evrope, če se želimo odmakniti od teleološkega razumevanja zgodovine, ki pripoveduje zgodbo razsvetljenske modernosti skozi triumfalistične zgodbe, razumeti skozi prisotnost in doprinos 'drugih’. Čeprav ali prav zato, ker so ju evropske kolonialne in rasistične prakse nasilno potisnile na smetišče zgodovine, medtem ko so evropski narodi brez težav posvojili, promovirali in prodajali njihove dosežke. Evropa je toliko starogrška in starorimska ter krščanska, kolikor je zaznamovana s prisotnostjo judovske, islamske ter drugih, 'neevropskih’ tradicij. Moderna Evropa je dedič tako neprimerljivih materialnih in intelektualnih dosežkov, kakor so del njene zgodovine konflikt in krivice, zagrešene na domačem kontinentu ter izvožene na druge poldnevnike in vzporednike.
Tako napletam in razpletam klobčič misli svojemu prijatelju, ko v zunanjem atriju muzeja najdeva mesto za oddih od slikarskih in kiparskih upodobitev utopij in konfliktov, ki so razklali in prelomili prvo polovico španskega in evropskega 20. stoletja. Literarni zanesenjak ter skrbni premišljevalec preteklih pokrajin in ljudi takoj poveže mojo misel s španskim izkustvom iz obdobja, ki je ostalo za nama v razstavnem paviljonu. Pripoveduje mi o španski krizi zgodovine na prelomu 19. v 20. stoletje ter v prvi polovici slednjega, v kateri se je večina s politično elito na čelu zatekala k tradicionalizmu oz. kasticizmu. Strmeli so k obuditvi 'prave’ Španije, tj. otoka sredi Evrope, očiščenega 'tujih’ vplivov. Le individualistična, napredna in kritična generacija intelektualcev (t.i. generacija 1898, ki ji je med drugim pripadal veliki Federico Garcia Lorca) se ji je zoperstavila z idejo, da Španija ne bi bila to, kar je, brez 'drugih’. Španija, ki so jo videli, ni bila neposredna dedinja antične dediščine iz iberske davnine, marveč se je španski temperament po njihovem oblikoval v skupnem življenju ob bok gotskim, arabskim, afriškim ljudstvom, Judom in Romom. Razumeli so, da sta tako beda kot blesk preteklosti povzročila, da so 'drugi’ v španski krvi in duši, ki ju moderna Španija nosi tudi v moderno Evropo.
Moderno Evropo, v imenu katere je Evropska unija leta 2012 prejela Nobelovo nagrado za svoja prizadevanja za mir, spravo, demokracijo in človekove pravice v Evropi. Če se zatečemo k evfemizmu, v zanjo zelo 'zanimivem’ času, ko Evropa ne le še vedno ni bila sposobna osmisliti svoje skupne preteklosti, o kateri piše Savić, temveč v času, ko se ta Evropa ukvarja sama s seboj, demokratičnim deficitom ter rastočim prepadom med Evropo prve, druge in tretje hitrosti. V času, ko je bil multikulturalizem razglašen za propadli evropski projekt, ko se trdovratno branijo evropske zunanje meje in vznikajo ideje, ki so mnogo bližje ideji Evropi brez 'drugih’ kot Evropi (tudi) za 'druge’.
Ob tej podobi krize evropskega človečanstva umolkneva, odstreva od pota vlažne platnice knjig, ter - dobro vem - oba zahrepeniva po novi, v svojem mišljenju revolucionarni generaciji. Ali vsaj v svoji vizionarski občutljivosti za svet osamljenem pesniku, ki najde 'drugega’ najprej v sebi.
Staša Tkalec
»Rekel sem vam,
da nismo več narod,
da smo človeštvo.
Celica, s celico
prepojena, čaka
in vstaja
in raste
v satovje človeštva.«
Srečko Kosovel
Foto: Guernica (Pablo Picasso) na razstavi v Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofia.