Pozabljeno Gibanje neuvrščenih
Videl sem junkerja: ljudi odira,
pred njim pa snema svoj klobuk prav vsak.
In rečem temu, ki resnice zbira:
Dobrotnik je, čeprav je malo drag.
B. Brecht, kitica iz epistole O odobravanju sveta
V zadnjem in ne tako zadnjem času smo bili priča uklanjanju slovenskih politikov interesom drugih (če izvzamemo vedno prisotno možnost korupcije), ki pa žal mnogokrat ne sovpadajo z ‘nacionalnimi’. Tako smo se kar 'znašli’ na listi koalicije voljnih in aktivno vstopili v še eno vojno; radi pa bojda tudi izpolnjujemo navodila, če ne že kar ukaze, ki prispejo po elektronski pošti nekih uradnikov z Velikih institucij.
Pri tem razmišljam o možnosti drugačnega sveta in se spomnem na, zdi se, že davno pozabljeno Gibanje neuvrščenih, ki se je zavzemalo za popolnoma drugačne vrednote ter načela, ki so malim, revnejšim in manj pomembnim državam pomagale pri aktivni udeležbi v mednarodnih odnosih. Gibanje je bilo ustanovljeno leta 1961 v Beogradu, njegovi ustanovitelji pa so bili jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, egiptovski predsednik Gamal Abdel Nasser, indonezijski predsednik Ahmed Sukarno, ganski predsednik Kwame Nkrumah in indijski premier Jawaharlal Nehru. Že sama paleta ustanoviteljev ter kasnejših članic kaže na veličino takšne skupnosti, kjer se lahko za dovolj pomemben razlog zberejo in povežejo tako različne države in netradicionalne zaveznice. Pri tem ni sporno dejstvo, da je bil prav predsednik Jugoslavije tisti, ki je odigral pomembno vlogo pri ustvarjanju glavnega cilja ter nato dosežku Gibanja neuvrščenih: dati podrejenim ter »manj pomembnim« državam glas v mednarodnem sistemu. Gibanje neuvrščenih je tako nastalo predvsem kot odgovor na takratne posledice imperializma in kolonializma. Čeprav je Gibanje nastalo v času hladne vojne med takratnima velesilama, pa njegov raison d'être ni bil v tem, da so se države članice odrekle pripadnosti obema taboroma; Gibanje tudi ni pomenilo zavzemanja stališča nevtralnosti, ki je mednarodnopravni koncept začasa vojn. Biti »neuvrščena« država je političen koncept, ki zavzame prav določeno stališče do sveta in njegovih največjih problemov: ostro je obsojan kolonializem, s tem pa tudi hierarhija, ki je takrat vladala v mednarodnih odnosih. Z Gibanjem so ustanovili skupnost držav, ki so si delile podobno usodo izkoriščanja in so se znašle na dnu lestvice močnejših držav in upravnic prihodnosti.
Tako Gibanje ni bila le nekakšna začasna in pragmatična zunanjepolitična strategija, temveč doktrina s pomembnimi filozofskimi nastavki – njegova načela so izvirala iz pravičnosti in ne moči ter ekonomskega izkoriščanja; države so se zavzemale za ohranitev samostojnosti in suverenosti nasproti večjim in močnejšim državam; ter poleg antiimperialističnega boja zavzele tudi protirasistično držo. Lepota Gibanja neuvrščenih je tako predvsem v njegovi kozmopolitski drži. Načela niso omejena le na določene države, temveč se njegovi upi in ideali miru ter boljših odnosov raztezajo na cel svet. Prvič so se formalno povezale tiste države, ki v mednarodnih odnosih niso bile pripoznane kot enakovredne partnerice večjim, ter se jasno zavzele za enakopravnost in konec izkoriščanja. V Gibanju je bil utelešen občutek politične in moralne dolžnosti do sveta.
Morda ne bi bilo slabo, če bi Slovenija navdih za zunanjo politiko še kdaj črpala iz filozofije in načel Gibanja neuvrščenih, ter seveda obratno – da bi druge države do nas delovale po taistih načelih. Seveda bi bilo nesmotrno in tudi napačno misliti, da ne bi ostali del mednarodnih in drugih organizacij, vendar pa bi vseeno bilo za pričakovati, da se politiki in mi z njimi ne bi tako zlahka vdali dekretom raznoraznih močnejših partnerjev. Škoda, da je Slovenija iz Gibanja neuvrščenih celo izstopila in to prav prelomnega leta 2004. Če bi ostali del njega, bi se morda še kdaj spomnili na njegova načela in jih skušali uveljaviti v zunanji politiki ter jih uporabljati kot tisto vodilo, ki po Arendtovi vodi do sobivanja svobode in politike.
Špela Močnik
1 Notes/ Hide
- leksikonyumitologije liked this
- refleksije posted this